Travniški sadovnjak, Zaplana 1890

Sadjarsko zapuščino kmetije Pr’ Onegovčk, kakor se je nekoč imenovala kmetija Zaplana 1890, predstavlja manjši sestoj visokodebelnih dreves jablan, hrušk ter češpelj.

 

Lega večine kmetijskih površin kmetije Zaplana je zaradi odprtosti proti jugu več kot primerna za pridelavo sadja oz. na splošno za sadjarjenje. Ta kmetijska panoga je bila v preteklosti na Zaplani, planoti, ki se v smeri severozahodno od Vrhnike dviguje nad Ljubljanskim barjem, več kot zgolj samo prisotna.

To nam še danes potrjujejo številne, večinoma nič več delujoče sušilnice za sadje, pogosto imenovane pajštve, posamična osamela drevesa jablan, hrušk in češpelj ter manjši sestoji različnih sadnih dreves. Njihov obstoj ima danes pretežno krajinski značaj, v katerem ima tržni vidik pridelave sadja postransko vlogo. V še ne tako oddaljeni preteklosti pa je bilo doma pridelano sadje edino, ki si ga je kmetija lahko privoščila. In prav oboje našteto, nekaj za dušo in nekaj za telo, se prepleta v travniškem sadovnjaku Zaplana, Green Experince.

Sadjarsko zapuščino kmetije Pr’ Onegovčk, kakor se je nekoč imenovala kmetija Zaplana 1890, predstavlja manjši sestoj visokodebelnih dreves jablan, hrušk ter češpelj. Sortiment te sadjarske dediščine predstavljajo bobovec, carjevič, krivopecelj, tepka, druge hruške moštnice ter domača češplja. Omenjenim visokodebelnim drevesom na Zaplani družbo že delajo številna novo posajena sadna drevesa. Za razliko od večine drugih travniških sadovnjakov, kjer se poudarja predvsem njihova častitljiva starost in ohranjanje zapuščine naših dedov in pradedov, je v tem sadovnjaku poudarek na sajenju novih sadnih dreves ter s tem skrb za naše zanamce. Čas do začetka rodnosti večine tu na novo posajenih sadnih dreves je v primerjavi z nizkodebelnimi drevesi sodobnih intenzivnih sadovnjakov namreč podaljšan za nekaj do nekajkrat nekaj let. Ko pa ta drevesa enkrat začenjajo roditi, ploditi oz. strokovno rečeno, ko iz vegetativne razvojne faze preidejo v generativno fazo, potem lahko s svojimi plodovi razveseljujejo kar nekaj generacij.  Življenjska doba dreves, ki so vzgojena na sejancu (pečki) je namreč lahko tudi 100 let in več.  

 

 

Cesta, ki nas skozi naselje Marinčev Grič po slemenu pripelje na kmetijo Zaplana 1890 je na novo zasajen drevored. Pravzaprav gre za hruškored, saj sov njem le drevesa hrušk. Gre za dve v preteklosti pri nas zelo razširjeni sorti. To sta naša najbolj poznana hruška moštnica, imenovana tepka ter vinska moštnica, poznana tudi pod imenom vinica. Predvsem tepka je bila v naših krajih zelo razširjena in zaželena. O njej kot o naši najboljši hruški moštnici Martin Humek (1870 – 1943) v Praktičnem sadjarju iz leta 1923 piše naslednje. ”Kdo ne pozna te naše starodavne najboljše domače moštnice! Ni je menda vasi v Sloveniji, kjer bi je ne našli in menda ga ni sadnega drevesa, ki bi doživelo tako častitljivo starost. Niso redke tepke, ki so stare čez 100 let. Najdejo se pa tudi votli in napol suhi orjaški veterani, katere so tresli še naših pradedov pradedje. Domovina tepke je Slovenija. Razširjena je povsod po bivšem Štajerskem in Kranjskem. Sega pa tudi na Primorsko in Koroško.” Poleg moštnic sta Na Zaplani izmed hrušk posajeni še dve stari sorti iz skupine namiznih hrušk. To sta boskova steklenka ter viljamovka. Slednja je predvsem zaradi izredne arome plodov še vedno v samem vrhu svetovne pridelave. O njeni priljubljenost v Ameriki v začetku 19.stoletja najdemo v že omenjenem Praktičnem sadjarju naslednji zapis. ”Kdor namerava zasaditi 100 hrušek, naj izmed njih zasadi 99 viljamovk. Kdor se pa ne more odločiti, katere vrste naj bi bilo stoto drevo, naj posadi naposled še eno viljamovko.”  

 

 

Med novo posajenimi drevesi jablan prevladujejo naše stare sorte. Štajerski mošancelj, ki so mu marsikje zaradi trdote plodov pravili kar trdič, carjevič, ki je bil zaradi lepega rdečega obarvanja plodov poznan tudi kot rdečelička, gorenjska in dolenjska voščenka, ki ju nekateri kljub razlikam neupravičeno enačijo, damasonski kosmač, ki je zaradi rjaste zunanjosti ploda tipičen predstavnik razreda rjastih renet,  kanadska in šampanjska reneta, ki vimenu skrivata svoje domovinsko poreklo ter krivopecelj, kjer že ime razkriva poševno rast peclja zaradi grbine na vrhu ploda. Najmlajša v družbi starejših sort je slovenska načrtno požlahtnjena sorta lonjon, ki v svojem imenu skriva oba starša, tako londonski peping kot sorto jonatan. Poleg navedenih jablanovih sort je na novo posajenih še kar nekaj drugih sort iz skupine jablan naših dedkov in babic kot ljubkovalno pravimo starim sortam. Med njimi vsekakor ne smemo pozabiti na bobovca, ki je bil v preteklosti najbolj zastopana jablanova sorta naših travniških sadovnjakov. Predvsem zaradi dobre rodnosti ter sočnosti plodov, ki se je odražala v visokem izplenu soka. O še eni dobri in v praksi dobrodošli lastnosti bobovca pa najdemo zapisano v že omenjenem Praktičnem sadjarju: ”Bobovec je izvrstno jabolko za poljsko sadjarstvo, za nasade ob cestah, mejah, po travnikih, pašnikih in bolj odročnih legah. Proti tatvini je zelo varen, ker sad nima vabljive zunanjosti in naravnost z drevesa ni užiten. ”  

Izmed pečkatega sadja so na Zaplani posajene še kutine in tudi nekaj dreves skorša (Sorbus domestica), sadne vrste, ki velja že za precej redko drevo. Dokaz temu sta Švica in Avstrija, kjer je skorš razglašen za ogroženo vrsto. V preteklosti je bilo zelo cenjeno skorševo vino. V ta namen so plodove obirali že v sredini septembra, še predno so postali mehki in polno zreli. S tem so plodovi ohranili kislino in tanine, a kljub temu imeli že dovolj sladkorja za prevretje v alkohol in nastanek vina. Prav tako so včasih zrele plodove skorša dodajali k jabolkam in hruškam pri pripravi sadnega vina (mošta). Skorš je namreč odpravljal njegovo motnost in mu zagotavljal trajnost. Poleg že omenjenih koristnih lastnosti ploda, je bil v preteklosti zelo uporaben tudi njegov les, ki je eden izmed najtežjih znotraj drevesnih vrst Evrope.

Koščičaste sadne vrste kmetije Zaplana 1890 predstavljajo češplje (slive), češnje in višnje. Sorta domača češplja je izmed njih pri nas najbolj prepoznavna. O samem  izvoru domače češplje nam veliko pove uvodni odstavek njenega opisa iz Humekovega Sadnega izbora za Slovenijo iz leta 1928. ”Kakor tepka je tudi češplja najstarejše sadno pleme v naših krajih. Pravijo, da smo jo Slovani prinesli iz svoje prvotne skupne domovine, severne Azije. V Nemčijije baje znana šele od začetka 18. Stoletja. To utegne biti res. Dandanes je razširjena po vsem omikanem svetu. V južnih pokrajinah naše države jo je šteti med najvažnejše kulturne rastline.” Sorta domača češplja je bila v preteklosti po svetu zelo razširjena, tako da ima številne sinonime. Poznamo jo kot bistrico, brkinsko slivo, madžarko, navadno češpljo,  bosanko ter požegačo. Plod domače češplje je majhne do srednje velikosti ter podolgovate oblike. Zaradi visoke vsebnosti sladkorja je sorta zelo primerna za predelavo. Na Goriškem je sorta domača češplja v preteklosti predstavljala osnovo za proizvodnjo prunel. Z opustitvijo proizvodnje prunel se je prenehalo tudi z zasajevanjem te sorte. Proizvodnja prunel bi lahko predstavljala dandanašnji izziv. Kot navdih navajam zapis Gregorja Božiča v Sadju sonca iz leta 2014: ”Prunele so bile ročno lupljene in na soncu sušene slive, pikantnega kiselkasto – sladkega okusa. Med posušenim sadjem so veljale za izjemno okusno in zelo drago posebnost, ki je bila skoraj izključno namenjena prodaji v tujino.”

 

Dobro so na kmetiji Zaplana zastopane lupinaste sadne vrste, saj so z izjemo mandlja, ki zaradi zelo zgodnjega cvetenja razumljivo ne sodi v regije s kontinentalno klimo, zastopane vse druge sadne vrste. Oreh je posajen z dobrim ducatom dreves, nekaj več je dreves žlahtnega kostanja, največ pa je posajenih grmov leske. V njenem sortimentu prevladuje istrska okrogloplodna leska, ki je pri nas že dobro udomačena in uveljavljena sorta leske.

Oskrba in vzdrževanje sadovnjaka temeljita na principih sonaravnosti. Dodani elementi kot so čebelnjak z nakladnimi panji, Tpočivala za ujede, ribnik, ”hotel” za žuželke, številni pivniki, krmilnice in valilnice za ptice nas dodatno prepričujejo o tem.

Travniški sadovnjak kmetiji Zaplana 1890 s svojo prostrano zasaditvijo, raznolikostjo sadnih vrst in sort ter z načinom pridelave, ki ohranja vzpostavljena razmerja različnih rastlinskih in živalskih združb, predstavlja naš tradicionalni vzorec sadjarjenja. Ta temelji na vključevanju visokodebelnih sadnih dreves v kmetijski prostor, ki je namenjen košnji, paši oz. kombiniranemu pašno košnemu načinu rabe travinja. Takšen način gospodarjenja s prostorom predstavlja dobro izhodišče za ohranjanje njegove biotske pestrosti. Ob njej je hkrati poskrbljeno tudi za trajnostni vidik tovrstne pridelave. Nenazadnje je ravnanje z okoljem naša odgovornost do zanamcev.