Evropski denar spreminja lokalno turistično ponudbo

Turistična ponudba območja med Trebnjem, Dolenjskimi Toplicami, Žužemberkom in Ivančno Gorico se skozi obstoječo ponudbo in storitve, zadnja leta nadgrajuje in vse bolj opozarja nase tudi skozi nabor inovativnih projektov, ki so se uresničili na račun pobud in potreb lokalne skupnosti.

Evropski projekti tako na tem območju spreminjajo turistično ponudbo, jo soustvarjajo in narekujejo tempo turističnemu razvoju. Na tem prej šibko povezanem prostoru z razpršeno ponudbo, se je na pobudo lokalne skupnosti pričel graditi skupni javni prostor, znotraj katerega se na mikro lokalcijah uresničujejo projekti tesno prepleteni s turizmom, kmetijstvom, podjetništvom in varovanjem narave. Bilanca sodelovanja, odkar od leta 2015 te štiri občine povezuje LAS STIK institucija, je trinajst zelenih delovnih mest, dvainosemdeset novih produktov in programov ter krepko preko štiri tisoč v izobraževanje vključenih udeležencev iz lokalnih skupnosti. Pred tem je bilo projektno povezovanje na terenu ohlapno ali pa ga sploh ni bilo, zaradi česar se območje tudi ni uravnoteženo razvijalo. Je pa pomembno, da pobude o novih produktih in storitvah prihajajo s strani lokalnih prebivalcev in domače skupnosti, ter da se pri tem zasleduje njihove potrebe in posledično stremi k izboljšanju kakovosti življenja na podeželskem območju.

Dobrote Dolenjske

Eno izmed področij, ki postopoma raste s sredstvi evropskih kohezijskih sredstev je gastronomija. Ta skozi kolektivno blagovno znamko Dobrote Dolenjske postopoma dobiva svojo identiteto. Regijska kulinarična znamka se razvija od leta 2014 in danes s kar sedemsto izdelki, povezuje že sto dvajset pridelovalcev in predelovalcev hrane iz regije, številne gostince, rokodelce ter turistične ponudnike z območja Dolenjske, Kočevske, Ribniškega konca in Bele krajine. Zahteve za pridobitev certifikata so visoke, saj se ga podeli samo izdelkom, ki imajo vsaj 70 odstotkov surovin iz regije. Dobrote Dolenjske se tako od ostalih blagovnih znamk, razlikujejo po lastni proizvodnji znotraj katere razvijajo nova živila iz lokalnih surovin, s poudarkom na čim krajši poti od njive do mize. Tak primer so omaka iz raške čebule s cvičkom, cvičkova sol, želeji iz šmarnice ali pa roženkravtov liker.

S kolektivno blagovno znamko upravlja Zavod Dobrote Dolenjske, ki pripravlja tudi kulinarična doživetja in celostno promovira dolenjsko gastronomijo. Svojo trgovino imajo v Trebnjem in Ljubljani, tretjo pa bodo konec leta odprli tudi v Novem mestu. Stalnica v ponudbi je novembrski dan odprtih vrat, ko se ob Dnevu slovenske hrane odvijajo brezplačna vodena kulinarična doživetja in pokušina dobrot – lani so najpogumnejši poskusili celo liofilizirane trotove ličinke.

Od letošnjega aprila pa je v ponudbi tudi »sladolenc« – sladoled iz lokalnega svežega mleka, ki je bil razvit v sklopu projekta Lokalni potenciali za razvoj inovativnih produktov – Poslovne priložnosti na podeželju. Njegov razvoj je za seboj potegnil tudi vrsto izobraževalnih delavnic za vrtce in turistično učno pot Od pašnika do sladoleda, na kateri se osnovnošolce poučuje o lokalnem poreklu hrane, samopreskrbi in kratkih dobavnih poteh. Zavod Dobrote Dolenjske je v sodelovanju z etnologom doktorjem Janezom Bogatajem, izdelal tudi prvi regionalni kulinarični zemljevid v Sloveniji – Okusi Dolenjske, ki predstavlja tipične jedi in pijače na dolenjskih mikroregijah (Suha krajina, območje pod Gorjanci, dolina reke Krke). V sam vrh dolenjske kulinarične piramide tako poleg obveznega cvička sodijo še matevž s kislim zeljem ali repo, pečena svinjska rebrca, štruklji, češpljeva kaša in sadno žganje – Kostelska rakija.

V Trebnjem pa je nastalo tudi sodobno opremljeno kulinarično-izobraževalno Središče gastronomije Dolenjske, kjer se skozi deset tematskih doživetij, kuharske delavnice in predavanja, raziskuje, promovira in obuja lokalno kulinarično dediščino Dolenjske.

Sitarjeva hiša

Lokalno turistično ponudbo in ponudbo domačih pridelovalcev na enem mestu združuje tudi obnovljena Sitarjeva hiša na Sokolskem trgu sredi Dolenjskih Toplic, ki je bila v preteklosti pomemben objekt v Dolenjskih Toplicah. V njej je bila pred drugo svetovno vojno gostilna, nato restavracija, po vojni je v spodnjih prostih delovala lekarna, potem pa je hiša s statusom kulturnega spomenika lokalnega pomena samevala. Danes je v Sitarjevi hiši s pomočjo evropskih kohezijskih sredstev urejen Turistično informacijski center Dolenjske Toplice in z njeno prenovo so v kraju končno dočakali prostor, ki služi promociji lokalnih ponudnikov in društev, degustacijam, izvedbi tematskih delavnic, hkrati pa je tudi podporni prostor dogodkom, ki se dogajajo na Sokolskem trgu.

V Sitarjevi hiši se je razvil tudi Topliški piškotek kot prvi turistični spominek te občine, katerega recepturo sta zastavili Andreja Gril Novak in Patricija Pršina, članici Društva podeželskih žena Dolenjske Toplice v sodelovanju z Oštarijo – Herbelier Dolenjske Toplice in njenim chefom Robertom Gregorčičem. Topliški piškotek je v celoti delo domačinov: od njegove idejne zasnove, izgleda, izdelave, surovin, pa do peke in shranjevalne embalaže.

Obnovljena Sitarjeva hiša na Sokolskem trgu sredi Dolenjskih Toplic je bila pred drugo svetovno vojno gostilna, nato restavracija, po vojni je v spodnjih prostih delovala lekarna, potem pa je hiša s statusom kulturnega spomenika lokalnega pomena samevala. Danes je v njej po zaslugi evropskih sredstev Turistično informacijski center, krajani pa so z njeno prenovo končno dočakali tudi prostor, ki služi promociji lokalnih ponudnikov in društev, degustacijam, izvedbi tematskih delavnic in ostalim dogodkom, ki se odvijajo na Sokolskem trgu.

Čateški škrebeljni

Ena od lokalnih posebnosti, ki so prav tako s pomočjo evropskih sredstev stopile iz pozabe, so čateški škreblni. Škrebl je tipično dolenjski izraz za suho sadje in zgodovina kaže, da je na območju Čateža imelo sadjarstvo vedno pomembno mesto znotraj kmetijstva. Pred drugo svetovno vojno so bile tu postavljene kar tri vaške sadne sušilnice, k sušenju sadja sta kmete spodbujala celo župnik in učitelji in prebivalce so zato imenovali kar »pecljarji«.

Pred leti je še zadnjo staro vaško sušilnico sadja v Razborah, tik pred končnim propadom, rešil gospodar Piškove domačije Jože Zupančič. K temu ga je spodbudil Dušan Štepec, konservatorski svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Sušilnica z letnico 1939, je napol v rabi lokalne skupnosti, saj sadje in zelišča poleg lastnika sušijo tudi domačini. Se pa na račun prenovljene vaške sušilnice, katera je bila zadnja leta nadgrajena po principu krušne peči, širi tudi turistična ponudba. Čateški škreblni in čajne mešanice so prerasli v poslovna darila lokalnega podjetja, medtem ko je stara sušilnica že del organiziranega turističnega ogleda. Leta 2018 so domačini na Čatežu pričeli tudi z organizacijo festivala suhega sadja Škreblfest, preko katerega želijo ohraniti vse hitreje izginjajočo kulturno dediščino in promovirati obnovo starih sadovnjakov.

Čateški škreblni pa skozi izobraževalne programe o pridelavi in predelavi sadja ter zelišč, v katere je bilo vključenih več kot tisoč udeležencev, nosijo tudi močno nit povezovanja. Vaška sušilnica z vsemi spremljajočimi aktivnostmi ni samo poklon lokalnemu suhemu sadju, ampak prinaša tudi postopen razvoj kulturnih, prostočasnih in drugih dejavnosti, ki prispevajo k večji socialni vključenosti lokalnega prebivalstva.

Se pa na račun prenovljene vaške sušilnice, katero so zadnja leta nadgradili po principu krušne peči, širi tudi turistična ponudba. Tako so domačini iz pozabe kot uporabni spominek iztrgali Čateške škreblne in stare čajne mešanice, medtem ko je stara sušilnica danes del organiziranega turističnega ogleda. Leta 2018 so domačini na Čatežu pričeli tudi z organizacijo festivala suhega sadja Škreblfest, preko katerega želijo ohraniti vse hitreje izginjajočo kulturno dediščino in promovirati obnovo starih sadovnjakov.

Baragova rezina

Gastronomija tega dolenjskega konca pa je na svoj način vpeta tudi v kulturni turizem Trebnjega, katerega temelj predstavlja Irenej Friderik Baraga – najvidnejši slovenski misijonar prve polovice 19. stoletja in prvi slovenski misijonar ter škof v Ameriki. V Trebnjem so tako razvili Baragovo rezino kot prvo trebanjsko slaščico in jo poimenovali po slovitem rojaku. Slaščica je na voljo v Hotelu Opara, njena posebnost pa je sladkorna čipka z Baragovo podobo, ki je nastala v partnerstvu s Kulturnim društvom Trebnje, s sekcijo klekljarske skupine Žnurce. Gre za simbolno navezo na delo Barage saj se z medgeneracijskimi klekljarskimi delavnicami spodbuja socialno vključevanje ranljivejših – tako kot je to počel Baraga z vključevanjem Indijancev v severnoameriško družbo. Naj spomnimo – Baraga velja za utemeljitelja knjižnega jezika indijanskih plemen Očipve in Otava, napisal je slovnico in slovar očipvejskega jezika, prav tako pa je tudi avtor prve slovenske knjige z opisom življenja in značilnosti severnoameriških Indijancev. Indijance je učil pisati in brati ter jih poskušal naučiti raznih obrti, med drugim pa se jih je trudil tudi odvaditi pitja alkohola.

Šmarnica

Preko sredstev evropskega kohezijskega sklada je iz sence stopila tudi šmarnica. Tako so se na vinogradniškem hribu Lisec – v želji, da bi tej zloglasni samorodnici povrnili čast in slavo – lotili ozaveščanja o koristnih sestavinah šmarnice in njeni uporabi v kulinariki. Društvo vinogradnikov na Liscu tako spodbuja k ohranjanju šmarnice, zato so se v sodelovanju z večimi partnerji lotili projekta Zdravo z naravo. V sklopu projekta so med drugim nabavili kotel, v katerem iz šmarnice kuhajo žganje, marmelado in sok ter pridobivajo eterično olje in razne tinkture. Vse našteto so uporabni spominki in so osnova za razvoj resnega doživetja na hribu Lisec, ki je turistično povsem prezrt in turistično neizkoriščen.

Najpomembnejši del projekta pa je celovita strokovna analiza šmarnice in monografija o tej – po krivici – zapostavljeni trti. V knjigi so strokovnjaki z različnimi raziskavami v celoti ovrgli dosedanje prepričanje o škodljivosti samorodne trte šmarnice. Glavni škodljivec v šmarnici namreč ni metanol, ampak prekomerno uživanje alkohola, torej nič drugače kot pri drugih vinih. Šmarnica se je pri nas začela širiti konec 19. stoletja, potem ko je trtna uš, ki je prišla v Evropo z ameriškimi trtami, zdesetkala vinograde. Alternativa dragi obnovi vinogradov je bila zasaditev samorodnih trt, ki so bile sicer slabše kakovosti kot stare evropske trte, a bolj odporne proti trtni uši, preproste za vzdrževanje, za povrh pa so tudi bogato obrodile. Samorodnice so se tako hitro širile predvsem v revnejših vinogradih, kjer si lastniki niso mogli privoščiti cepljenja trt ter intenzivne obdelave. Tako je šmarnica začela vse bolj ogrožati produkcijo in prodajo kakovostnih vin. Prava gonja proti šmarnici pa se je začela po letu 1923, ko so oblasti z raznimi odredbami omejevale gojenje samorodnic in pridelavo vina iz njih – vse pod pretvezo, češ da je šmarnica zaradi visoke vsebnosti metanola zdravju škodljiva.

Prva strokovna monografija o samorodni trti šmarnici na Slovenskem. V njej so objavljeni prispevki uveljavljenih strokovnjakov, ki so fenomen šmarnice osvetlili z medicinskega, enološkega in kemijskega ter kulturno zgodovinskega vidika. Šmarnico so pred leti prepoznali - sicer ne kot vino, - ampak kot aromatizirano alkoholno pijačo. Je pa šmarnica kot samorodnica zanimiva tudi v okviru ekološke pridelave vina, saj je za razliko od žlahtnih trt, odpornejša proti boleznim. Bi bilo pa dobrodošlo, da bi večstoletno tradicijo, povezano z vzgojo šmarnice in njeno pridelavo, končno predstavili v izobraževalne, muzejske in turistične namene. To bi bila namreč ohranilo katerega od vinogradov s šmarnico, preden vseh dokončno ne posekamo in izbrišemo spomin na to, da je šmarnica pri nas sploh kdaj bila.

Podeželje novih generacij

Eden od evropskih projektov, ki spodbujajo sodelovanje in povezovanje in promovirajo nastale rezultate zgoraj naštetih projektov, je projekt »Doživite Suho krajino, Temenico in Krko malo drugače«, ki je sofinanciran s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Evropski projekti tako spodbujajo sodelovanje in povezovanje zelo različnih družbenih skupin. Prinašajo dragocen socialni kapital in dvigujejo kvaliteto življenja. Tudi preko njih se rojevajo zgodbe, ki z malimi koraki učijo podjetnosti, povezovanja različnih področij, stremijo k druženju, razvijanju inovacij in posledično sprožajo nov val razmišljanja ter na novo odkrivajo kulturno dediščino. Tako nastaja podeželje novih generacij, ko domačini zopet znova postajajo lastniki skupne kulturne dediščine. Ko se z oblikovanjem lokalnih partnerstev aktivno odloča o prednostnih nalogah razvoja domačega kraja in s tem gradi prostor, kjer se lahko rojeva novo.

Vse aktivnosti projekta »Doživite Suho krajino, Temenico in Krko malo drugače« so sofinancirane s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj.